Če bi človek opazoval sebe, lastne misli, čutenje in delovanje, bi spoznal sebe. Ampak večina se še vedno ne opazuje…zaradi obremenjenosti z zunanjim…tistim, kar nam določa kako in na kakšen način živeti.

In tako delujemo, v večini nezavedno, s priučenimi vzorci, razmišljanji in delovanji. Izven sebe…namesto v sebi, zase in nato za druge. Obremenjeni z novimi modnimi smernicami, načinom življenja in tistimi, ki jim je »uspelo«.

Ravno tu obstaja zanka. Da nismo nekdo drug in nikoli ne bomo…saj smo unikatni. Sistem pa je narejen za maso ljudi. Vse ok, če je znotraj njega manevrski prostor…kjer se posameznik lahko izrazi. Če se ne izrazi, hrani nekaj, kar ni njegovo, kar ni za njega. In rezultat je manifestacija nečesa, kar nam je oddaljeno, neznano in naposled neponotranjeno.

KAR HRANIŠ RASTE…

Če gremo na raven naravnega cikla, nam je hitro jasno, da če bomo zalivali rožo, ji dali dovolj svetlobe, bo rasla. Zadeva je dokaj enostavna.

Enako je z našimi misli in čustvi. Bolj ko smo okupirani z negativnimi mislimi, hranimo negativno. Bolj ko razmišjamo o problemih, hranimo probleme. In slednje preplavi naše telo. Na energijski ravni je to izjemno težko. Kot če bi cele dneve nosili s seboj težko prtljago in jo nikoli izpustili, da bi se spočili.

Ja, obstaja reprogramiranje…ampak ne deluje, če nimaš jasne namere. Če nisi ponotranjil tisto lepo, pozitivno. Če se samo prepričuješ, a ne vidiš.

Sam sebe ne moreš prenesti okoli…nikoli. Kaj izbereš je odvisno in popolnoma samo od tebe. Dvom ali verjeti, strahove ali upanje, skrbi ali zaupanje.

 

KAKO HRANIŠ, TAKO SE MANIFESTIRA…

Ni pa samo pomembna hrana. Pomembno je tudi kako hranimo. Če bomo rožo preveč zalili, bo zgnila. Če jo bomo preveč izpostavljali samo soncu, se bo izsušila. Če ji ne bomo namenili nekaj teme za počitek, bo prav tako preobremenjena. Če se bomo na njo drli, ji govorili, da ni lepa…bo najverjetneje umrla.

Enako je z nami. Na kakšen način hranimo naše telo, misli in čustva…je zelo pomembno. In nujno je prepoznati razlike. Če smo unikatni, potem ne velja za vse enako…ampak za vsakogar nekaj. In le z opazovanjem sebe, lahko ugotovimo koliko in česa nam odgovarja.

Fizična in mentalna aktivnost….

Obe sta pomembni in zato je pomembno koliko in kako hranimo naše telo, um in srce. Naša duša pa rabi, da je slišana…to je njena hrana.

Če hranimo naše telo z dokaj zdravo prehrano in fizično aktivnostjo…nam bo hvaležno. Ne rabimo pretiravati. Tudi tukaj je zmernost dobrodošla. Toliko, da se počutimo dobro, da se ne silimo, da nismo v tekmi. Torej pojesti toliko in tisto, kar našemu telesu ne predstavlja velike preobremenitve. Gibati se toliko, da se naše telo počuti, kot da je prerojeno in dobilo še več energije.

 

Kar se tiče mentalne hrane…pa je zadeva nekoliko drugačna. Če nam fizična aktivnost (sprehodi, trekingi, tek, joga itd.) pomaga k boljšemu počutju v “lastni koži”, nam mentalno zdravje pomaga na vseh področjih. Pomembno je, da našim možganom dajemo kvalitetno hrano. Da beremo, kar nas navdaja z optimizmom, da si zbistrimo misli s sprehodom v naravi, da si vzamemo čas, da izklopimo misli, da se v mislih odpremo lepemu. Da zaupamo, da verjamemo.

Naši možgani dajejo informacijo našemu zavednemu in nezavednemu. Tukaj se začnejo mnogi procesi samozdravljenja, reprogramiranja itd. In vedno je najbolj pomembna namera…čim bolj jasna, podprta z močno željo.

 

KAKO HRANITI NAŠE TELO, MISLI IN ČUSTVA?

 

Velikokrat mi rečejo, da meditirajo med pospravljanjem, hojo itd. To mi veliko bolj zveni kot mindfullness (čuječnost), ki odpravlja stres, anksioznost ipd., če smo prisotni v sedanjem trenutku. Ampak tukaj ne izklopimo misli, kar nam omogoča meditacija. Prav tako s tekom, ne meditiramo, ampak se aktiviramo v smislu stresa za naše telo. Ja, naše telo je v teku, v boju za preživetje…da se sčistimo…ampak na ravni adrenalina, ne mira.

Izredno dobra razlaga med fizično aktivnostjo in meditacijo se skriva v našem avtonomnem živčnem sistemu, ki ga delimo na simpatično in parasimpatično živčevje.

Simpatično živčevje:

  • je povezano s kratkoročnim preživetjem,
  • se odzove na podlagi signalov nevarnosti (namišljenih in resničnih), ki pripravi telo na boj ali preživetje,
  • posledično se pospeši dihanje, pohitri srčni utrip, prerazporedi prekrvljenost itd.

Parasimpatično živčevje:

  • je povezano z dolgoročnim preživetjem,
  • spodbuja mir, počitek, spanje in regeneracijo,
  • se aktivira počasneje kot simpatično živčevje.

 

Stimulacijo enega ali drugega živčevja povzročimo brez našega zavestnega zavedanja skozi naše aktivnosti (spanje, prehranjevanje, vadba) ali skozi naše mentalne procese (ob stresnih misli ali mirnih misli).

In zato ne moremo govoriti o enakih aktivnostih, ko želimo primerjati športno ali meditativno aktivnost. In razumjljivo je, da sta obe pomembni tako, kot je pomembno ravnovesje med obema.

Še vedno je dosti več aktivacije simpatičnega živčevja, saj se obremenjujemo z mnogimi stvarmi…v službi, doma, zaradi zunanje okolice itd.

Kar se začne na eteričnem nivoju, slej ko prej pride tudi na fizični nivo, na telo. Bolj ko so naše misli zapacane z neumnostmi, skrbmi, strahovi, obsojanji…bolj nas bo vleklo v spiralo slednjega. In tudi nasproti nam bodo prišle situacije podobnih nazorov.

Svetujem, da ko se že znajdete v stresni situaciji, da jo opazujete. Z distanco, kot da ni del vas. Opazujte in prepoznavajte kaj se dogaja v vas, kakšne misli se vam porajajo. Vaše telo se bo odzvalo tako na stres, kot na lepe lepe besede, ki mu jih imate nameniti.

Bodite nežni do sebe.

Z ljubeznijo,
Merry

Za osebna svetovanja (djotišosebni coachingi in vastu) me lahko kontaktirate tudi preko spodnjega obrazca.

Objave lahko sledite na FB strani Merryfullife ali Instagramu.

Ime

Priimek

E-pošta (obvezno)

Zadeva

Vaše sporočilo