Moj odgovor je bil včasih dokaj oster in sicer, da nimam nekega končnega cilja, da se »najdem«…vsaj v smislu družbenega pogojevanja ne. S časom, ko sem ugotovila, da moje zadovoljstvo tiči v raziskovanju samem, so tudi moji bližnji sprejeli dejstvo, da se bom še naprej izobraževala na različnih področjih, delala različne stvari, spoznavala raznolikost ljudi, se zanimala za različne tematike, raziskovala svet, včasih hodila po robu in prehajala iz enega ekstrema v drugega samo zato, da bi začutila lepoto življenja samega.
RAZISKUJEMO ALI TAVAMO?
Sama (kot tudi mnogi, ki jih poznam) se nikoli nisem videla v tipičnem družbenem vzorcu, predvsem iz vidika, da se boš zadovoljil z »malim« oziroma primerneje rečeno »ustaljenim«. Še vedno pa je ogromno ljudi, če ne večina, tako naravnana…zaradi preteklih vzorcev, močnega vpliva družbe, prevelike okupacije v službah ali doma. Nimajo časa razmišljati, kaj bi bilo za njih osebno najboljše, kakšne so njihove danosti in spretnosti, kje je njihova strast, kaj šele, kakšno je njihovo poslanstvo.
Verjetno se je v tej točki smiselno vprašati »Ali ljudje, ki jih zanima raznolikost življenja res tavajo?« Če tavajo, potem so po mojem mnenju resnično izven cone komforta…izven družbenih vzorcev. Želijo se znajti v različnih situacijah, ki zahtevajo različne odzive…in s tem bolj spoznavajo sebe. Slednje pa je popolno nasprotje rutini, ki nam jo vse prevečkrat vsiljuje družba.
Glede na to, da smo še pred nekaj desetletji živeli popolnoma drugače kot živimo danes, je normalno, da se večina ljudi še vedno težko otrese določenih vzorcev in ne upa narediti koraka naprej. To so daljši procesi in jih je nemogoče speljati čez noč.
Nam je pa vseeno danes lahko nekoliko lažje…zaradi porasta popularnosti duhovnosti v zadnjih dveh desetletjih, ki je mnogim odprla tisto, kar je globoko v njih samih. Na splošno smo se kot družba začeli več spraševati o sebi, od kod prihajamo, zakaj smo tukaj, o smislu življenja, na kakšen način ga živeti in kako izkoristiti lastni potencial.
In čeprav je bila porast duhovnosti nujna protiutež vsemu razvoju in stresu, ki nas obkroža, nam ni prinesla samo olajšanja, ki nam pomaga do spoznanja, temveč tudi kup novih informacij in zmede v ljudeh samih. Tako, da tudi v duhovnosti ni hitrih rešitev…žal. In prej, ko jo sprejmemo v smislu raziskovanja, bolj bomo strpni do sebe. Saj sprejeti se kot kompleksno in unikatno bitje, odpira nešteto novih možnosti, ki nam lahko, če želimo, razsvetljujejo našo življenjsko pot. In ob tem ne pozabimo, da tako kot vidimo stvari na poti, tako pač je. In nič drugače. Vedno je odvisno od nas samih, kako nekaj dojemamo…in s tem posledično hranimo naš um, srce, dušo in telo.
V SISTEMU SE IZGUBIMO PREJ KOT V RAZISKOVANJU
Zakaj mnogi »tavajo«, a niso izgubljeni? Ker tavati je lahko enako kot raziskovati. In če že govorimo o tem, da izgubimo sebe…bi rekla, da se prej izgubimo v sistemu, kot pa v raziskovanju samem. Saj raziskovanja nas preobražajo…in z njimi se razvijamo v mnogih pogledih. V sistemu samem pa smo si enaki…vsi delujemo na enak način…in zatiramo lastne potenciale…zatiramo sebe. Če se zatiramo…izgubljamo sebe.
Dosti jih kar zaključi z raziskovanjem, ker mislijo, da se drugače nisi našel. Pač moraš zelo mlad vedeti kaj boš po poklicu, kje se vidiš čez 20 let itd. Mislim, da redkokdo res ve. In ko sem spoznala, da te sistem želi zelo zgodaj vkalupirati v nekaj kar ti sploh nisi, sem se mu tudi sama uprla…nato pa sem spustila in se obrnila drugam…v raziskovanje samo.
Saj je verjetno čisto vseeno na katerih področjih se raziskuje…glavno da se »dogaja«. Prebereš knjigo, se izobraziš na kakšnem novem področju, greš na kakšno delavnico, razstavo, koncert, se vpišeš v tečaj risanja, joge, potuješ po svetu itd. Možnosti je nešteto.
VČASIH SE JE TREBA IZGUBITI, DA SE NAJDEMO
Največja ironija vsega tavanja, raziskovanja in potem »izgubljenosti« pa je v tem, da se včasih moramo izgubiti, da se najdemo. Ker če greš iz ustaljene poti, boš našel drugo pot in na njej čudovite stvari. Ampak to je težja pot, ker je neznana. Izven cone komforta. Sicer je skoraj garantirano, da boš bolj srečen, našel zadovoljstvo, morda notranje ravnovesje…ampak je težje. Definitivno. Ker nekaj časa tavaš…in tam ni cilja. Prva sprememba potegne takoj še nekaj deset sprememb…in življenje se ti lahko postavi na glavo. Večkrat.
KAKO SE V DJOTIŠU VIDI TAVANJE?
Obstaja več pogledov. Pomembna pa je nagnjenost k določenim področjem ali aktivnostim našega življenja.
Med prvimi bi izpostavila nagnjenost k preobražanju, ki v posamezniku vzbudi željo po raziskovanju ali tako rekoč tavanju. Tisti, ki so močneje povezani s preobrazbami, bodo zagotovo hrepeneli po različnih življenjskih izkušnjah in se ne bodo zadovoljili z rutino. Takšnim je pomembno, da se preizkusijo…na različnih nivojih, v različnih pogledih.
Potem so tu drugi, ki jih vleče na daljša potovanja ali romanja…predvsem iz vidika spremembe okolice in s tem konceptov v njihovih glavah.
Osebe, povezane s transcendenco in izkustveno duhovnostjo pa odtavajo na svoj način.
P.S. Ne glede na to ali tavamo, raziskujemo, se izgubimo…bistvo je enako. To nujno potrebujemo, da se pravzaprav najdemo. Ljudje smo unikatni…in s tem, ko se včasih izgubimo, naredimo refleksijo sebe. Je dobra za možgane, telo, srce in dušo. Dobimo boljši vpogled vase.
Ugotovimo po čem hrepenimo, kaj si želi naše srce, um, duša in telo…ugotovimo, kdo v resnici smo.
P.P.S. Želim vam čim več raziskovanja, odtavanja, da se izgubite…in naposled najdete čisto različico sebe.
Z ljubeznijo,
Marijana
Za osebni posvet (djotiš, intuitivno mentorstvo) me lahko kontaktiraš preko spodnjega obrazca. Objavam lahko slediš na FB strani, Instagramu ali Youtube kanalu.