Moja najboljša prijateljica…je tišina.

Najboljši prijatelj ali prijateljica, največji idol iz najstništva, najboljši učitelj ali guru…mi nikoli ni odzvenelo ali odvibriralo. Mogoče zaradi samega razumevanja besed »biti najboljši« in povezovanja slednjega s tem, da si za dotično osebo obvezan nekaj narediti.

Razumevanje pojma »biti najboljši«

Začelo se je v zgodnjem otroštvu, kjer sem dobila občutek, da rabim vse narediti za določeno osebo samo zato, ker je moja najboljša prijateljica. Torej nekako ne glede na moje osebno stanje, v danem trenutku, jaz to moram storiti, ker je najboljša. Mogoče sem ravno to povezala s tem, da si me določena oseba nekako “lasti”. Lastiti si človeka…pa mi je, že v mali šoli, bilo nesprejemljivo.

In takrat sem nekako sprejela odločitev, da ni ene osebe, ki bi ji dala “najvišje mesto”. Ki bi jo postavila na piedestal, nad vsemi, kot »najboljši« ali »najboljša«. Naj gre pri prijateljstvu, idolih, učiteljih ipd.

Bližina ne potrebuje dodatnih nazivov

Da ne bo pomote. Okrog mene je ogromno čudovitih ljudi. Mnogi med njimi so mi zelo blizu in to že več let. Nekateri me spremljajo že od srednje šole, drugi od faksa, spet tretji so se pojavili pred kratkim. In za njih storim maksimalno, kar lahko. S tem, da sem se tudi sama rabila učiti postavljati meje mojega osebnega »razdajanja«.

Če ti je nekdo blizu in prepoznaš, da mu lahko pomagaš…to pač storiš. Mislim, da ni potrebnega dodatnega naziva za to. Enako velja v obratni situaciji. Če si sam pripravljen sprejeti pomoč in se želiš nekomu odpreti…pride tudi oseba, ki te bo slišala. In tudi mene so slišali, ko sem želela biti slišana.

So osebe, ki jih spoznaš pred kratkim in se z njimi ujameš…tako, kot bi se poznali že celo večnost. In so osebe, ki jih dejansko poznaš že od osnovne šole, jih v vmesnem času ne vidiš pogosto…a ko se srečaš je enako, kot da bi se videli včeraj. Komunikacija, spoštovanje, razumevanje in ljubezen steče…nemudoma.

Včasih ne dobimo nasveta v zunanjem

Stiske, izzive, sprejemanje velikih odločitev…vse to naj bi si delili z osebami, ki so nam blizu. Za nekatere je to znotraj družinskega kroga, za druge so to najboljši prijatelji, za tretje morda tudi mimoidoči, ki so jim nekako prišli nasproti ali »padli z neba«, ko so to najbolj potrebovali.

Nihče ne zmore vsega sam in vsak rabi kdaj pomoč. In vsak se boljše počuti, če lahko z nekom deli nekaj, kar ga teži, stiska ali mu daje občutek nevednosti in izgubljenosti.

Zato je dobro, da smo obkroženi…z ljudmi, ki jim lahko kdaj pomagamo ali oni nam. Prvo zato, ker se človek dobro počuti, ko lahko naredi nekaj dobrega za posameznika, živali, naravo ali skupnost. In drugo, ker vsak kdaj rabi pomoč. Tudi tisti, najmočnejši.

Tišina, mir in praznina

Prepoznati med tistim, kar nam pomaga in tistim, kar nas izčrpava…pa je že umetnost. Lahko imamo okrog sebe ljudi, ki nas vlečejo dol…in to leta. Lahko delamo stvari, ki nas ne osrečujejo…leta. In včasih se znajdemo v situaciji, ko ne vemo koga vprašati. Ko smo preveč vpeti v zunanje, v mnenja drugih ali pa smo pod vplivom tistega, kar nismo mi in ni naše.

Takrat se lahko obrnemo vase, v tišino, kjer lahko dobimo najboljši nasvet. Ker ni zunanjih vplivov, mnenj, nenehnih misli. Kjer ni nič. Kjer ni potrebno storiti nič. Kjer ni zahteve, pogojevanj in pričakovanj. Kjer je samo tišina in z njo mir. Neskočni mir.

Takrat slišiš sebe. Slišiš svojo bit, ki ti želi samo dobro. Ki se trudi, da se počutiš dobro. Ki ti želi, da sprejemaš odločitve, v svoje najvišje dobro.

In zanimivo, da ko smo v tišini, se odvijejo mnogi procesi. V tišini pride odgovor, navdih in kreativost. Verjetno zato, ker smo jim omogočili prostor, ker smo jim dali praznino, v tistem miru in tišini.

Za osebna svetovanja me lahko kontaktirate tudi preko spodnjega obrazca.

Objave lahko sledite na FB strani Merryfullife ali Instagramu.