Biti sam, v kakršnem koli pomenu, ljudem velikokrat vzbudi občutek strahu, negotovosti in izgubljenosti. Navajeni smo, da smo del družinske, partnerske, prijateljske ali poslovne celice. Morda niti ne celice, ampak nekakšne matrice. In ko se trudimo preveč ostajati znotraj enakih krogov, počasi izgubljamo sebe…in s časom pozabimo, da smo del večjih matric…povezani z vsem kar nas obdaja in obstaja tako znotraj kot zunaj nas.
Preden se odpravite na pot sami, se naučite biti sami
Vsakomur bi priporočila in privoščila, da se vsaj enkrat v življenju odpravi na pot sam. Seveda se zavedam, da se večina ljudi morda ne bo odpravila. A kljub vsemu, ni nujno potrebno, da je to daljše potovanje na drugi konec sveta, kot je bilo moje. Lahko je tudi krajše potovanje v bližnje kraje. Morda nekaj, kar vam odzveni v bližini vašega srca.
Če niste navajeni početi stvari sami, priporočam, da začnete z manjšimi koraki. Uživajte v drobnih stvareh kot so, da se usedete sami na kavo po sprehodu v mestu in opazujte kaj se dogaja okrog vas. Pojdite na sprehod v naravo in prisluhnite življenju okrog vas. Vzemite knjigo in se usedite na obalo…prisluhnite zvokom morja, ki pomirja. Postavite se v okolico z manj in več šumi. Začutite dogajanje okrog vas in spremljajte, kaj se dogaja v vas.
To so le drobne stvari, v katerih smo pozabili uživati. Za mnoge je že nepredstavljivo, da bi se sami usedli na kavo, ker »kaj si bodo pa drugi mislili«. Hehe…sama se s tem nikoli nisem kaj preveč ukvarjala, razumem pa mnoge, da se to sprašujejo. Jaz namreč rabim biti sama, saj sem socialno bitje, ki se rabi regenerirat in biti v stiku s sabo, da ne izgubim sebe. In prej ko se posameznik zave tega, lažje mu je…in tudi življenju pristopi na takšen način.
Saj vsi potrebujemo svoj mir…samo nekateri si ga težje vzamejo. In vsi, ki začnejo početi določene stvari sami, se boljše počutijo. Brez izjeme.
Ko se naučiš biti sam, stojiš v svojem stebru…in si povezan s tistim, kar je zgoraj in spodaj. In neverjeten občutek je, ko pravzaprav zaznaš, da nisi sam. Da je vedno prisotno življenje, tako znotraj kot zunaj tebe.
P.S. Opozarjam pa, da če boste nekaj časa sedeli sami, vas bo slej ko prej nekdo tudi ogovoril…in ne boste več sami sedeli na kavi. Saj takšnim lažje pristopijo tudi drugi, ki so sami prišli na kavo…ali pa so rabili le nekaj vprašati in se jim je pogled ustavil na vas. 🙂
Prednosti, ko potuješ sam
1. Se ne rabiš prilagajati
Ne gre za to, da imate problem s prilagajanjem. Večji problem je v tem, da se preveč prilagajate in potem izgubljate sebe. Zamudite trenutke, ki bi jih želeli doživeti, a jih niste mogli zaradi prilagajanja.
2. Odvisen si zgolj od sebe – in vse, kar se ti dogaja, je odvisno le od tebe
To pa je odvisnost, ki ji težko pripišem negativno konotacijo. Le tisto, kar ti čutiš in misliš, se bo odvilo. Kar daješ ven, se ti bo zrcalilo. Samo od tebe je odvisno, kako se bodo stvari odvijale naprej. Glede na tvojo reakcijo in odgovornost, ki jo sprejmeš zanjo. Samo tvoj um in srce žari navzven…brez sopotnikov…brez intervencij. Sprejemaš odločitve le na podlagi svojih notranjih vlekov. Močneje se spoznavaš, saj si večkrat na preizkušnji. In bolj ko deluješ z odprtim srcem in ljubeznijo do sebe…lepše stvari se ti začnejo dogajati.
3. Samospoznavanje
Ko tvoja domača okolica ne more vplivati na to, kdo ti v resnici si…se začne odvijati čarobnost.
Spoznavaš sebe v drugačni luči. Pa čeprav globoko v sebi si morda čutil, da to ti si…je težko prepoznati v okolici, kjer ti je bilo podanih že od rojstva cel kup plasti. V neznanem okolju pa presenetiš samega sebe. Strahovi začnejo izginjati, saj nimaš druge izbire. Vse bolj se odpiraš, ker s pomočjo intuicije sprejemaš vse boljše odločitve.
Si v svojem toku, kar ti prinese nove navdihe in nova spoznanja.
Hitreje prepoznaš lastne:
- šibkosti in
- strahove.
Izboljšaš mnoge veščine:
- komunikacija,
- povezovanje,
- organizacija,
- reševanje problemov,
- prisotnost v danem trenutku,
- strpnost,
- znaš prisluhniti,
- znaš se umiriti, da ne padeš v paniko,
- samostojnost in neodvisnost.
Narašča tvoj/a/e:
- kreativnost,
- odpiranje srca,
- čustvena inteligenca,
- čut za empatijo,
- sposobnost prepoznavanja svojih limitov,
- sposobnost prepoznavanja neugodnih situacij,
- sposobnost sledenju notranjim občutkom in intuiciji,
- sposobnost umirjanja,
- pogum,
- sposobnost sprejemanja tveganj,
- občutek svobode,
- ljubeznen do vsega, kar te obdaja,
- hvaležnost za vse, kar imaš možnost doživeti,
- spoštovanje do matere narave,
- spoštovanje do samega sebe.
In to je le nekaj stvari, ki delajo čarobne spremembe v tvojem umu, telesu in srcu.
4. Spoštovanje in ljubezen do sebe…in vsega okrog tebe
Na splošno pozabljamo nase. Čeprav rečemo, da se imamo radi…pa velikokrat z našim življenjskim stilom telesu, umu in srcu, kažemo drugače. Ko potuješ sam in si odvisen od sebe…si še kako previden, da imaš dobre misli o sebi. Ker nekje na potovanju resnično začutiš, da ni nikogar, ki bi lahko vplival na to kakšna oseba si. Le ti si tisti, ki se boš lahko bičal ob storjeni napaki ali pohvalil za dobro odločitev. In tudi, če storiš napako na potovanju…se ne kritiziraj dolgo. Raje se vprašaj zakaj se ti je zgodila…in jo sprejmi kot del sebe.
Neverjetno je, da ko si na potovanju sam, veliko lažje oprostiš sebi…ker tudi hitro najdeš razlog, zakaj se ti je nekaj zgodilo. Ni ga človeka, ki bi lahko vplival na tvoje misli. Ko ozavestiš…se imaš rad, lahko gojiš ljubezen do sebe in tudi svojih »napak«. In s tem ko sprejemaš sebe, sprejemaš tisto, kar je okrog tebe.
Na potovanje sama, a nikoli osamljena
Potovala sem že prej, a na pot v Južno Ameriko, v državo Čile, sem se odpravila sama. In tisti dober mesec je minil zelo hitro. To sem vedela, še preden sem se odpravila. 🙂 In priznam, da mi je bila to najlepša potovalna izkušnja do sedaj. Zgodilo se mi je ogromno stvari…in verjetno bi se mi jih še več, če ne bi imela v glavi povratne letalske vozovnice. Slednje je namreč pripomoglo k temu, da sem morala marsikaj izpustiti.
Na potovanju sem bila iskreno redkokdaj sama. Ta čas sem si morala kar vzeti. Tisti čas, ko sem lahko v miru pila kavo na terasi in opazovala ljudi, se usedla na kosilo, brala knjigo na oddaljenem otočku brez elektrike ali se vzpenjala na vetrovni hrib Patagonije.
Ves čas se namreč nekaj dogaja. Že ob prihodu sem se ujela z domačinom, pri katerem sem prek Airbnb-ja rezervirala sobo. Vključila se v njegov krog ljudi, s katerimi smo preživeli nekaj čudovitih dni. Kmalu naredila večji premik na drugi konec države, kjer so bili novi ljudje, nove povezave, nove aktivnosti in nova doživetja. In z vsakim premikom, nove, čudovite zgodbe.
Ob vseh premikih te spremljajo ljudje, živali, veličastna mesta in čudovita mati narava. Kamorkoli greš, boš nekoga spoznal, če boš želel…in odvila se bo nova zgodba. Še boljše je, da nimaš preveč začrtanih planov, saj te bo tako ali tako peljalo tja, kamor si želiš iti. 🙂
Vsekakor je za podvig, kot je potovati sam, predhodno potrebno veliko poguma, zaupanja vase in v lepoto svojega srca. In z zaupanjem vase, pritegnemo lepoto od zunaj. Saj kot pravijo, le odprto srce lahko vase spusti odprto srce…skozi ista vrata.
In ja, težko si osamljen na potovanju…ko pa je toliko življenja okrog tebe. 🙂
P.s. slike, ki spremljajo članek so moja last…iz potovanja po državi.
Želim vam čimveč prijetnih potovalnih in raziskovalnih izkušenj, tako znotraj kot zunaj sebe.
Z ljubeznijo,
Marijana
