fbpx

V vedski astrologiji – djotiš se celotna rojstna karta razloži skozi pomen 9 -ih načel oz. principov. Temu rečemo grahe oz. bolj poznano pod besedo planeti.

Velikokrat so me vprašali “zakaj planeti”. Verjamem, da ljudje tako razmišljajo, saj je večini poznano le pomen znamenj in samo s temi informacijami nekako operirajo v življenju. Npr. on je bik in pomembna mu je družina ter material. A človek je veliko več kot samo “horoskop”. Pod znamenje štejemo 12 osebnostnih lastnosti, a vsak posameznik ni samo osebnost temveč tudi različna stanja, doživljanja v skladu z različnimi področji življenja. Govorim tudi o odnosih.

Če se vrnem nazaj na grahe oz. planete…

Oni so nosilci naše karmične popotnice. In ne gre za to, da oni na nas vplivajo ampak gre za vzajemen odnos. Med nami in njimi. Pravzaprav gre za interpretacijo energij v nas samih. In s trenutkom rojstva je povezano stanje na nebu. Iz slednjega je razvidno v kakšno smer bo človek šel. V ozadju vsega pa nekako deluje naravni ritem oz. cikel nadaljnjega “potovanja” teh planetov. Zato je razvidno kje je bil človek prej, kje je sedaj in kako gre naprej. Popolnoma po naravnem zapisu. Ozadje vsega je namreč tudi matematika.

Ne, ne gre za napovedovanje prihodnosti. Gre za branje verjetnosti. In slednje so zelo visoke, ko gre za analizo poti človeka.

SONCE OZ. SURYA (bhava karaka oz. označitelj za očeta in avtoritete nasploh).

Sonce ali Surya (sanskrtski izraz) je tako načelo našega telesa, ega, duše, samostojnosti in neodvisnosti. Je bhava karaka (označitelj) za našega očeta in vse avtoritete nasploh.

Kakšen je naš odnos do očeta in avtoritet nasploh je tako razviden v naši rojstni karti lahko že iz tega vidika. A to je le ena informacija. Analiza je odvisna od znamenja, 9 -e hiše, kjer je oče itd.

 

Če se vrnem na povezavo med očetom in soncem. Ja, očetje so naši učitelji. Gledano iz duhovnega ali materialnega vidika. In njihova naloga je, da so nam dali življenje. Brez oploditve seveda ne pride do tega. In kaj sonce počne? Daje življenje celotni naravi skozi svetlobo, žari, je iskra in nas razsvetli.

Ampak, da lahko pogledamo svetlobo rabimo sprejeti našo temo. Naše sence. Brez teme ne pridmo do svetlobe. Če smo več dni v temi nas sonce zaslepi. Tako da na svetlobo rabimo biti pripravljeni.

 

Velikokrat slišim o nerazčiščenih odnosih v družini. Ogromno sramu in krivde. Skrivanje. Skušamo razumeti zakaj imamo določen odnos z našimi starši. Sodimo jih. Kljub temu, da smo morda že uspeli ozavestiti, da smo si kot duša ali zavest izbrali starše (tako kot okolico, kjer smo rojeni itd.), ker so idealni za tisto, kar želimo iti mi v življenju čez (se naučiti in sprejeti). A dlje kot to, se nekako ne premakne.

 

Razlagajo mi o zgodovini. Kaj oče je imel ali ni imel. In postavim vprašanje: “Si ga sprejel/a?”

Ker gre na koncu samo za to. Ne za smiljenje, poveličevanje ali obsojanje. Naši stari starši so preživeli 2. svetovno vojno, mnogi na Balkanu še eno. In naši starši (vsaj večina njih) niso bili vzgojeni v smislu “dajmo odpirat srce in vse sprejemat iz vidika ljubezni”. In če sem iskrena, to ni bila njihova naloga. Saj večina njih izhaja iz materialnega pomanjaknja. Mi smo tisti, ki odraščamo v tem, da dajemo smisel ne samo mentalnemu razvoju ampak tudi srčnemu. In to se pozna na naslednjih generacijah, za nami.

 

Ko sprejmemo svojega očeta v vlogi očeta z vsemi svojimi hibami pokažemo spoštovanje do tega, da so nam dali življenje. Ne glede na to kakšno je ozadje.

 

V Sloveniji in na Balkanu je velik problem alkohol. In sama sem se močno sramovala v preteklosti ravno tega, da oče preveč spije. Ja, delaš na tem. Skušaš na različne načine. Pogovarjaš se. Delaš leta in leta, da bi razumel. Sem ena tistih, ki veliko raziskujem in se ne vdam kar tako. 🙂 

 

In če grem na psihološka ozadja alkohola, se lahko povežem s pomanjkanjem ljubezni in nižjo samozavestjo. Torej, če razumeš in ozavestiš…lahko sprejmeš. Prej ne gre. In tako smo spet pri sprejemanju. In zanimivo, ko resnično sprejmemo, tudi problemi v družinski materici odpadejo.

 

Karmična diagnostika – ozaveščanje nezavednega

Lansko leto sem bila na karmični diagnostiki pri Marjanu Ogorevcu, kjer sem delala tudi na odnosih do družine. In zanimivo, koliko enih zadev se je sprostilo. In kako se je dinamika v družini spremenila. A opozarjam, da nisem ena tistih, ki bi rekla, da sem kjerkoli vrgla stran denar. To velikokrat poslušam od ljudi, ko rečejo sem bil/a tam in tam pa mi ni pomagalo. Meni je. Prav vse. Na vsak proces sem šla zavestno in z odprtim srcem. Slednje pomeni, da si se pripravljen soočiti s tistim, kar je v tebi. Z globokimi ranami. In če si pripravljen, potem ti pomaga.

Zanimivo, da ravno tudi po mojem potovanju vase, oče nekako ne čuti velike potrebe po alkoholu. To pomeni, da ko delaš na sebi, spreminjaš sebe…in spremenil se bo svet okrog tebe. A to je le en delček, ki je pripomogel k najinemu odnosu. Da se razumeva in spoštujeva. Si dopuščava prostor in se sprejemava.

 

In za konec bloga ena izmed modrih in preprostih izjav mojega očeta: “Ljudje imajo preveč časa za razmišljanje in potem ne spijo. Da bi fizično delali…tudi nočejo in jamrajo (pri njegovi službi opazi tega veliko, saj dela fizično delo in tudi nočne izmene). Jaz grem, oddelam svoje, se utrudim in zaspim kot dojenček.”

Njemu so pomembne osnovne vrednote v življenju. In nekako v tem najdem globlji in duhovni pomen. Tako od njega kot od drugih moških avtoritet, ki so stopile na pot mojega življenja.

Danes je nedelja, sončev dan. In verjetno mi je bilo lažje spisati vse to, ravno na ta dan. ☀️

Kot je rekel Yogananda: “Visoko misli, preprosto živi. Nič kaj drugega ni potrebno.”

S srcem,
Marijana


 

“Sprejemanje je zame temeljni proces, ki ga strogo omejujem v odnosu na prejemanje. Prejemanje je milostno, medtem ko pomeni sprejemanje, da nekaj sprejmem ravno takšno kot je. Sprejemanje je skromno in v soglasju s starši, takšnimi, kakršni so. Pri sprejemanju sem tudi v soglasju s samim s sabo, takšnim, kakršen sem. V sprejemanju je nekaj zelo globoko pomirjujočega, nekaj, kar prinese mir. Je iznad vsakega vrednotenja; ni dobrega, ne slabega. Kadar se nekdo hvali s svojimi starši jih v bistvu tudi ni sprejel. Pri svojem idealiziranju je izključil najpomembnejše. Sprejemanje je povsem elementarno in vrednotenje pri tem ne igra nobene vloge. Kdor lahko sprejme na tak način, je razčistil sam s sabo in s svojimi starši ter stoji na lastnih nogah.”

Bert Hellinger: Priznati to, kar je. 


Objavam lahko slediš na FB straniInstagramu ali Youtube kanalu.

Za osebna svetovanja, terapije ali analizo bivalnega okolja me lahko kontaktiraš tudi preko spodnjega obrazca. 

Ime

Priimek

E-pošta (obvezno)

Zadeva

Vaše sporočilo